NE NASEDAJTE: NAJTEŽJA DOJILJA NI NUJNO NAJBOLJ DONOSNA

Ko govorimo o dojiljah, se rejci hitro razdelimo na dva tabora.

Prvi pravi: dobra krava je tista, ki je močna, velika, globoka, lepega okvira in daje lepo tele. In res je, takšna krava pogosto naredi močno, zdravo tele, ki že na pogled obeta veliko. Večja telesna masa in več mleka sta praviloma povezana tudi z večjo odstavitveno maso teleta.

Drugi tabor pa gleda bolj hladno in računsko. Njih zanima predvsem, koliko krava poje, koliko stane njeno vzdrževanje in koliko kil teleta na koncu dejansko proda. In tu se začne zgodba, ki je marsikomu neprijetna: večja krava poje več, stane več, tele pa ni nujno toliko težje, da bi to razliko pokrilo. Raziskave kažejo, da se z večjo težo krave odstavitvena teža teleta sicer povečuje, vendar precej počasneje, kot rastejo potrebe krave same.

Zato je pravo vprašanje zelo enostavno: kaj je sploh naš rejski cilj?

Če je cilj, da krava vsako leto naredi tele in to tele prodamo naprej v pitanje ali drugemu rejcu, potem je logika drugačna, kot če si teleta oziroma telice redimo sami do klavne zrelosti in iz njih delamo svoje meso. To nista isti proizvodnji. To sta skoraj dve različni filozofiji reje.

Pri prvi poti je v ospredju ekonomika dojilje. Krava mora biti plodna, funkcionalna, nezahtevna in čim cenejša za vzdrževanje. Manjša krava ima praviloma nižje vzdrževalne potrebe kot velika. Osnova za izračun GVŽ v Sloveniji pa je 500 kg žive mase živali za 1 GVŽ, zato sistem pri administrativnem obravnavanju ne nagradi nujno tega, da imaš težje krave, čeprav te dejansko pojedo več.

In tu pride do zanimivega paradoksa. Na papirju je lahko 500-kilska krava in 700-kilska krava v določenih pogledih obravnavana zelo podobno, v hlevu in na travniku pa ne delujeta podobno. Ena poje manj, druga več. Ena zahteva manj energije za vzdrževanje, druga več. Večja krava sicer pogosto odstavi težje tele, vendar ne toliko težje, kot je sama dražja za vzdrževanje. Prav zato extension viri že dolgo opozarjajo, da večje krave pogosto odstavijo manjši delež svoje telesne mase kot manjše ali srednje velike krave.

Za rejca, ki prodaja teleta, je to pomembna točka. Če tele tako ali tako prodaš ob odstavitvi ali kmalu zatem, potem se s pitanjem, izkoristkom klavne polovice, kakovostjo trupa in zorenjem mesa ukvarja nekdo drug. Tvoj zaslužek je odvisen predvsem od tega, da imaš zdravo, vitalno tele in da te krava pri tem ne stane preveč. V takem sistemu ima manjša ali srednje velika, plodna in funkcionalna dojilja pogosto zelo močno ekonomsko logiko.

Povsem druga zgodba pa je, če si rejec reče: mene ne zanima samo prodaja teleta. Mene zanima, kaj bo iz tega teleta pri 12, 14 ali 15 mesecih. Mene zanima, kakšno telico bom peljal v klavnico. Mene zanima, koliko mesa bom spravil iz nje in kakšne kakovosti bo to meso.

Takrat ne proizvajaš več samo teleta. Takrat proizvajaš končni izdelek.

In tam se računica spremeni.

Če imaš doma dovolj krme, če ti seno ni omejitev in če hočeš iz potomcev dobiti čim bolj razvite, hitro rastoče živali za lastno prirejo mesa, potem postane pomembno nekaj drugega: materinski učinek krave, mlečnost, okvir, rastni potencial potomcev in sposobnost, da krava to leto za letom ponavlja. Večja, močnejša in bolj mlečna krava ima v takem sistemu lahko veliko prednost, ker tele dobi boljši štart in večji potencial za nadaljnjo rast. Večja telesna masa in več mleka sta namreč povezana z večjimi odstavitvenimi masami, hkrati pa bolj rastni genotipi pridejo najbolj do izraza prav tam, kjer prehrana ta potencial podpira.

Vendar tudi tukaj velja opozorilo: velika krava ni avtomatsko dobra krava. Debela krava še ni produktivna krava. Ogromna krava, ki se težko obrejuje, ima težke telitve ali zahteva preveč energije za to, kar na koncu prinese, ni rešitev. Strokovni viri že dolgo opozarjajo, da večja velikost in več mleka sicer lahko pomenita težje tele, a hkrati povečata tudi prehranske potrebe in v določenih sistemih celo reprodukcijsko tveganje.

Zato v praksi ni pravi odgovor “majhne krave so najboljše” in ni pravi odgovor “velike krave so najboljše”.

Pravi odgovor je: najboljša je tista krava, ki ustreza tvojemu sistemu in tvojemu cilju.

Če živiš od prodaje telet, je zelo verjetno bolj smiselna funkcionalna, plodna, zmerno velika krava, ki ni draga za vzdrževanje. Če pa si teleta rediš sam, jih pitaš in iz njih delaš svojo končno zgodbo z mesom, potem lahko večja, močnejša in bolj materinska krava pomeni prednost, ker proizvaja točno tisto, kar rabiš ti: boljši material za nadaljnjo prirejo. Ta razlika ni samo teoretična. To je razlika med tem, ali prodajaš surovino ali končni izdelek.

Pri tem ne smemo pozabiti še ene pomembne stvari. Sistem subvencij, obtežbe in GVŽ je administrativna kategorija. Biologija živali pa deluje po svoje. Zakon izhaja iz tega, da se 500 kg žive mase šteje kot 1 GVŽ. To je nujno za evidenco in obračune, ne pomeni pa, da je 700-kilska krava ekonomsko enaka 500-kilski. Na travniku, pri balah in v stroških prezimitve je razlika še kako resnična.

Zato je pošteno, da si vsak rejec sam odgovori na nekaj preprostih vprašanj.

Ali želim predvsem čim več živih, zdravih telet z minimalnimi stroški dojilj?

Ali želim iz svoje črede ustvarjati čim boljše potomce za lastno pitanje in klavnico?

Ali imam dovolj krme, da lahko podpiram večje, bolj mlečne in bolj zahtevne krave?

Ali me zanima predvsem ekonomika na kravo, ali ekonomika na kilogram končnega mesa?

Ko si na ta vprašanja odgovoriš iskreno, postane tudi izbira tipa dojilje precej bolj jasna.

Nekdo bo zmagoval z manjšimi, varčnimi kravami, ker prodaja teleta in mu je glavni cilj nizka cena vzdrževanja. Drug bo zmagoval z močnejšimi, bolj materinskimi kravami, ker sam ustvarja klavno žival in mu ni vseeno, kaj pravzaprav proizvaja.

Obe poti sta lahko pravilni.

Napaka je lahko samo ena: da vsi redimo po istem kopitu, ne da bi si prej zastavili svoj REJSKI CILJ - kaj sploh želimo in kaj sploh počnemo.

Avtor: Vid Gerhard Hedl. Zapis je nastal tudi ob skupnem razmišljanju s Kevinom Kustrom z Domačije Weber.